Cesar je nag, pa pika!
Piše: Vesna Furlanič Valentinčič
Ko sem nekega jutra pešačila z Markovca proti Kopru, mi je v zavest priplaval spomin iz zgodnjega šolskega obdobja. Tovarišica, ki tedaj še ni bila gospa, nam je pokazala šilček za svinčnike v obliki plastičnega krokodila in rekla, da ga bo dobil tisti, ki bo celo šolsko uro presedel čisto mirno, z rokami na hrbtu.
Ko zdaj iz perspektive odraslega človeka gledam na to, se zavem, da je tisto bila pravzaprav dresura, katere namen in cilj je bila vzgoja v odraslega, ki naj bi postal tih, miren in ubogljiv član skupnosti. Le tak čim manj opazen in moteč, bo dejavno prispeval h graditvi idealne družbe, se pravi, bo idealen državljan vsake države, ne glede na siceršnjo deklarativno usmeritev.
Oblast nam ponuja mobitele in mercedese
In ravno tako, kakor nam je tedaj tovarišica učiteljica pokazala plastični šilček, ki si ga lahko pridobimo s pridnostjo, nam zdaj oblast kaže plastične mobitele, mercedese in druge nujno potrebne artikle, brez katerih se več ne da živeti in katerih posest nam omogoča dvig vrednosti v očeh okolice in posredno prek nje, dvig lastnega občutka vrednosti in nas s tem zavaruje pred izpraševanjem o smislu življenja, kajti trenutni življenjski aksiom pravi: Imam, torej sem, in če imam in torej sem, mora imeti neki smisel tudi moje življenje.
In ko ravno preplavamo vse oceane in pretečemo vse doline, da pridemo do predmeta, ki bo dvignil naš družbeni status, ter si malo oddahnemo in se pripravimo na uživanje na novo pridobljenega ugleda, se zgodi katastrofa v obliki novega predmeta, ki ga moramo nujno kupiti, če hočemo ohraniti ravnokar doseženi status. In tako naprej v dir od točke, A do B in od nje do C, samo da ta abeceda nima konca in se ne konča z Ž. Jockey, ki v tem primeru jaha na naših dirjajočih hrbtih, je poleg zunanjih spodbujevalcev predvsem naša neumnost in pohlep, ki pa dobi v globinah naše duše drugo ime in to je strah. Da, vse skupaj nas je prekleto strah, da bomo izpadli iz tekme in s tem razočarali okolico in sebe, ker iz zgoraj navedenega aksioma izhaja tudi izpeljava: Če ne moreš zapravljati, nisi nič, in če nisi nič, te torej ni. Seveda, ti si že lahko, samo okolica te ne opazi. Če te pa že opazi, pa se ne ukvarja s teboj, ker ti itak ne more ničesar prodati.
Strah je uzda
Strah je vedno uzda, na kateri nas vodijo, da pridno preskakujemo drug drugega in v končni fazi izmenjujemo svojo življenjsko energijo za kopičenje predmetov, ki jih sploh ne potrebujemo. Ravno ta življenjska energija pa je nepovratna in se izčrpa velikokrat prehitro in potem pridemo do roba in od tam naprej v zasnežene pokrajine večnosti, da opišemo malo bolj pesniško končni rezultat te dirke za nečim, kar smo iz notranje tišine, iz notranjega doma prenesli (projicirali) navzven v predmete, ki nam jih ponuja ponorela potrošniška družba, vrtiljak, ki se vrti že tako hitro, da nam vsem skupaj grozi, da bomo zleteli z njega. In cena, ki jo plačujemo za posest predmetov, je naše lastno življenje.
Strah, povsod en sam strah. Strah pred včerajšnjim, pred danes in še bolj strah pred jutrišnjim dnem. Vem, strah je hudičeva stvar. Samo hudič je v tem, da ga sploh ni, oziroma da je samo v nas samih. Ravno zaradi tega strahu počnemo stvari, ki se nam upirajo, nas ponižujejo, vendar se mu ne znamo ali ne moremo upreti. Ravno zaradi tega strahu pretepamo doma žene, može, otroke, pse, mačke, ravno zaradi občutka nemoči in ogoljufanosti. Ali pa se utapljamo v alkoholu, se obešamo na drevesa, skačemo z nebotičnikov, zastrupljamo na vse možne načine … Vse to so prikrite oblike upora, ki se vse prevečkrat usmeri na bližnjo okolico ali nase.
Postali smo blago na trgu sužnjev
Pritiski, ki se leta kopičijo, nenadoma izbruhnejo v vsej svoji destruktivni moči, kakor če se pri ekonom loncu zamaši ventil, skozi katerega enakomerno uhaja para in s tem preprečuje eksplozijo. Dober ventil za enakomerno spuščanje pare pri človeku je pogovor, samo kaj, ko pa nimamo več časa za to obliko terapije. Trenutno smo vsi vrženi na toliko opevani trg, kjer moramo biti vsi lepi, mladi, sposobni, prilagodljivi, predvsem pa zdravi (fizično in psihično), skratka neljudje, neke vrste roboti. Postali smo blago na trgu sužnjev, kjer nas bodoči gospodarji ocenjujejo po kvalitetah, ki naj bi pripomogle k ustvarjanju njihovega dobička, nam pa k reprodukciji življenjske energije, ki jo bomo morali spet investirati v potrošniško dobičkonosni cirkus.
Vsi hlepimo po hitrih zunanjih spremembah in s tem po pozabi na sedanji trenutek, ki je edina možna oblika življenja, kajti vsi vemo, da je prihodnost samo v sedanjosti in njen temeljni pogoj, samo da si tega nočem priznati, ker bi se od tega samopriznanja dalje morali začeti spraševati o smislu svojega življenja in najbrž bi prišli do neizogibnega zaključka, da smisel življenja ni v dirjanju za neko megleno prihodnostjo, ker jo sedanji trenutek že vsebuje. In kar je enako pomembno, prišli bi tudi do zaključka, da sedanjost vsebuje našo preteklost in še celo preteklost vseh, ki so živeli pred nami in sobivajo z nami ravno tako, kakor sedaj sobivajo z nami vsi, ki bodo živeli, ko nas že dolgo več ne bo.
To vedenje pa je dobra obramba pred strahom, s katerim zjutraj vstajamo in zvečer legamo z njim v posteljo. To vedenje je tudi učinkovita obramba pred vsemi vrstami manipulatorjev, ki nas vsak dan z vseh strani bombardirajo, da moramo biti taki in taki, kupiti to pa to, če hočemo osmisliti svoja življenja in zaživeti srečno in tako do neskončnosti. Dragi moji, to je čisto navadna oslarija in laž. Cesar je nag, pa pika. Bolj kot tuli, da ni nag, in še celo, da ima novo prekrasno obleko, bolj je nag. In ni mu pomoči, če mi spregledamo, da je nag. In izrek, ki pravi: Plus ca change, plus ca reste le meme, kar pomeni, bolj, ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo v svojem bistvu nespremenjene, še kako drži.
Zatajili bomo naše sanje
Trenutno smo se vsi skupaj vselili v novo stanovanjce, ki smo ga tako dolgo pričakovali in si ga želeli, ter ga zdaj hitimo opremljati in pri tem zavistno škilimo na sosedova vrata, kjer na večjih vratih kraljuje dobro viden napis: Dr., prof., mag., mr., fr., ch. … EVROPICUS in smo jezni, ker na naša vrata ne morem napisati nobenega naziva, ker še nismo diplomirali. Pa nič zato, si mislimo, bomo pa naše, četudi majhno stanovanjce opremili bolj razkošno, da si malce dvignemo samozavest, četudi bomo nekaj časa lačni, nič zato, bomo že potrpeli, samo da tisti za drugimi vrati vidijo, da nismo, kar tako. Pa tudi čivkali, pardon, peli bomo vsako jutro zelo glasno, da bodo oni mislili, kako smo zadovoljni sami s seboj, saj tako ne morejo vedeti, da pojemo, če smo lačni. Spet bomo v imenu bleščeče prihodnosti zategnili pasove, (vsaj večina, vemo pa, da so v vsakem pravilu izjeme, ki to pravilo potrjujejo), zatajili želje in predvsem naše sanje, si z zunanjim razkošjem vrnili samozavest in s tem paradoksalno znižali samospoštovanje, ki nikakor noče slediti dvigu tako umetno proizvedene samozavesti, ki temelji na zunanjih popredmetenih znakih. In trenutno tudi ni pomembno, če se stanovalci med seboj razumemo ali pa, če se do onemoglosti prepiramo, pljuvamo in pretepamo, pomembno je, da tisti pri drugih vratih mislijo, da smo mi “IN”, ker nas bodo samo tako kmalu povabili k sebi na kavo in nas sprejeli kot sebi enake. Mogoče pa nam ne bo treba iti skozi grenko preizkušnjo, ki jo doživi prej ali slej vsak, ki ne ugotovi dovolj zgodaj, da tistega, ki ne ceni samega sebe in prehitro pristaja na pogoje, ki mu jih postavljajo drugi, ne cenijo niti tisti, katerim bi rad postal enak ali vsaj podoben.
Reagirajte!
Začetek dviga samospoštovanja, ki ne more temeljiti na posesti predmetov, pač na posesti visoko razvite kulture, ki naj bi te predmete uporabljala, ne pa jih častila, bi lahko bil, če bi ustanovili komune, v katerih bi ljudje, ki so »zapadli« v odvisnost od boga denarja in oblasti, odvajali od te odvisnosti in jim tako preprečili, da nas ne povlečejo za seboj. Če ne, bi rekla moja pokojna nona, bomo šli vsi v maloro.
Torej, če nočete postati odvisno od najmočnejših drog, kar jih svet pozna, reagirajte, in to takoj. Ne dopustite, da vas zajame apatija, ker je to začetek konca. Poglejte malo okoli sebe, videli boste, kako so vam otroci zrasli, medtem ko ste vi divjali v službo (če jo imate) in nato popoldan še po kakšen honorar.
Samo ugibamo lahko, kaj bodo arheologi in zgodovinarji čez tisoč let (če bo civilizacija sploh še obstajala) pisali o izginulem malem narodu Slovencev. Najbrž to: »Bili so čudni ljudje. Na nogah so imeli nekakšne lesene podaljške, bili so hitri z njimi na snovi, ki so jo imenovali sneg in bili so na to zelo ponosni. Ja, pa tudi skakali so dobro v višino, sicer ne vemo še, zakaj jim je to služilo, vendar več o njih trenutno še ne vemo, ker ni ničesar, kar bi nam govorilo o kakšni drugi dejavnosti tega čudnega, malega, že zdavnaj izginulega naroda. Morda pa sploh niso bili narod, temveč etična skupina. In glede na to, da nismo našli ostankov njihove kulture, bo najbrž res tako.
Klik na Zelena trgovina, je podpora neodvisnemu mediju. Hvala.