Piše: Samo

Nekoč, v Jugi, so se šli aktivno miroljubno koeksistenco, gibanje neuvrščenih je zavračalo tezo o bipolarnosti – ne toliko v teoriji, kot v praksi. Slovenska akademska in zunanjepolitična smetana po osamosvojitvi pa prisega na zunanjepolitično doktrino Hansa Morgenthaua, predstavljeno v njegovem delu Politika med narodi, ki je izšla leta 1995 v slovenskem prevodu z bogatim vsebinskim uvodom Iztoka Simonitija. Izgleda, da to delo jemljeta kot biblijo slovenske zunanje politike obe glavni omrežji moči v Sloveniji. Če pa prisluhnemo verjetno najpomembnejšemu mislecu zadnjih desetletij, intelektualni vesti človeštva – Chomskemu, je zadeva precej zaskrbljujoča. Noam Chomsky v svojem prispevku za Truthout (6., okt. 2013), kjer razpravlja o Obamovi doktrini, pojasnjuje, da je Morgenthau ustanovitelj ne-sentimentalne »realistične« šole mednarodnih odnosov. Šole, ki je danes dominantna, pa čeprav v imperialnem centru razdeljena na dve poddoktrini – ameriško izjemnost (exceptionalism) in izolacionizem.

Ključna za doktrino Hansa Morgenthaua je unikatnost Amerike kot svetovne velesile s »transcendenčnim poslanstvom, ki ga mora braniti in promovirati po vsem svetu – vzpostavitev enakosti in svobode«. To je tudi filozofska, doktrinarna podlaga za »humanitarne vojne«. Ali, kot je odgovorila pomembna nosilka te doktrine Madeleine Albright na vprašanje novinarke, ali se je splačalo z invazijo na Irak povzročiti smrt 500.000 ljudi, pretežno otrok – DA! Globalni imperializem je po definiciji brutalen do vsega živega in tudi do materialne podlage življenja na zemlji. Za imperialni center smo vsi zemljani, vključno z Američani – potrošno blago. Življenje, kot temeljna vrednota, nima prioritetne vloge, ne v realistični šoli mednarodnih odnosov ne v neoklasični politično ekonomski doktrini in vseh njenih sodobnih derivatih. Razkosanje Džamala Hašogdžija je predvsem spektakel nasilja, kot sestavine »realne politike mednarodnih odnosov«. Bombe, ki so jih te dni prejeli po pošti nekateri člani ne-republikanskega dela ameriške oligarhije, pa samo ena od nujnih posledic pristajanja na nasilje kot sredstvo v nacionalnih in mednarodnih odnosih. Pristajanja človeštva na perverzno »legitimiteto realne moči«, kot to definira Morgentahua doktrina.

Neprijetna postmodernistična sprijaznjenost slovenske doktrine mednarodne politike z »realnostjo« se kaže v odnosu do lika in opusa Henryja Kissingerja. Chomsky je že leta 1977 v svojem nastopu pred 400 poslušalci na School of International Affairs povaljal v blatu Kissingerjeve akademske reference in ga označil za vojnega zločinca. Simoniti pa, skladno z Morgenthauom zapiše: »Kissinger svoje koncepcije notranjepolitične strukture ne povezuje samo s svojimi modeli stabilnega in revolucionarnega sistema, temveč tudi z njegovim razumevanjem legitimitete, ki jo je pojasnil v delu, A World Restored. Kompatibilne notranje strukture objektivno omogočajo konsenz, kar je pravzaprav legitimiteta na mednarodnem nivoju.« S tem naj bi torej bile znanstveno utemeljene uničevalne »humanitarne« vojne – v Afganistanu, Jugoslaviji, Libiji, Siriji, Jemnu, Ukrajini, Somaliji, Palestini, Koreji, Vietnamu, in številni posegi v Latinski Ameriki in drugje po svetu?