Ženska kot cunja za brisanje politične umazanije
Štiri ženske, štiri popolnoma različna merila. Dobro, ena ni ženska, je otrok ženskega spola. Ampak saj se razumemo, štiri osebe ženskega spola: Asma al Asad, Elizabeta II, Bana Alabed in Melanie Trump.
Začnimo od kraja, kar pri naši sonarodnjakinji, ženski, ki je za »duševne bolečine« in kar je še takega, od britanskega časnika Daily Mail prejela tri milijone dolarjev. Napisali so namreč, da bi slovenske rodne grude hči utegnila biti dama »dvomljivega slovesa«. Takšne besede so res huda »duševna bolečina«, skoraj tako huda, kot če te posilijo in pred tvojimi očmi postrelijo celo tvojo družino? Seveda ne, takšne primerjave so psihopatske, kajne? Kar neka »navadna ženska«, ki ni Melanie, ne more niti pisniti o svojih duševnih bolečinah, kaj šele, da bi zanje dobila tri milijone dolarjev. To še ni vse, Melania je dobila še opravičilo. Natiskano. Njena visokost prva dama.
Z Asmo al Asad, še eno lepotico, ki je krasila strani revije Vogue, je drugače. Dobila je nekakšen ultimat. Ne sme podpirati svojega moža Bašarja al Asada, sicer ji grozi možnost, da bi ji odvzeli državljanstvo, rojena je bila namreč v Veliki Britaniji. Poglejte si modrost, plemenitost in genialnost britanske politike, če nam ni všeč drža državljanke, jo bomo prisilili da nam vrne državljanstvo. Morilci, roparji, davčni utajevalci in posiljevalci otrok, ki jih imajo na britanskem dvoru in v parlamentu cel kup, državljanstva niso izgubili. Niti pod točko razno. Če slučajno obstaja hierarhija v peklu, je na dnu pekla gotovo britanska politika, v posebnem oddelku superiornega zla. Samo za izbrane.
Na drugi strani imamo Elizabeto II, ki je tako fine sorte, da ji mora služabnica, najeta posebej za to opravilo, razhoditi nove čevlje, da se tetka ne bi ožulila. Razumete? To je blagi razvrat v primerjavi s tem, da so nekdaj imeli na razpolago tudi ljudi, da so jim, se opravičujem, ampak to je bila izjemno častna zadolžitev, brisali zadnjo plat.
Omenjena tetka, katere kužki jedo izbrane zrezke, ne bo nikoli izgubila državljanstva, čeprav je ona in njena žlahta do vratu v krvi, ker so poslali sem in tja vojsko, da je klala in pobijala ljudi, ki niti na zemljevidu niso vedeli, kje je ta prekleti otrok, imenovan Velika Britanija. Tetka sedi z ukradenimi dragulji, ki so jih sneli z glav tujcev, mirno v britanskem parlamentu in cel svet se ji klanja. Temu se reče demokracija.
Za konec imamo deklico po imenu Bana Alebed, ki ni pokazala svojih pevskih talentov ali plesnih, kot je to zdaj modno, na raznih TV šovih, ampak je vojna poročevalka, pri komaj dopolnjenih sedmih letih. Prav ste prebrali. Marsikatera deklica njenih let še ne zna dobro razbrati, koliko je ura, kaj šele geostrateških interesov. Ampak Bana je napisala knjigo o svojih doživetjih sirske vojne, ki se slučajno ujemajo s tem, da je Asma al Asad zlobna kraljica v pravljici, Elizabeta II pa tista dobra. Časniki in novinarji, ki imajo sami sebe za resne, zvesto poročajo o pisateljsko poročevalskih podvigih deklice Bane. Njeno življenje je kot v Hollywoodu, vsi so mrtvi in slabi, razen nje, zaradi čistega čudeža usode.
Sklep?
Za vsakega otroka ni hujšega kot smrt matere. Tudi princem včasih to ni prihranjeno. Zgodilo se je britanskima princema Williamu in Harryju, ko je umrla njuna mati Lady Di. Harry je zdaj spregovoril za medije, da je dolga leta tlačil žalost in imel zaradi tega hude duševne stiske. Šele terapija mu je pomagala, pravi. Hvala Harryju, da je to povedal. Ni sam v teh bolečinah. A kaj, ko že na naslednji fotografiji vidimo Harryja z zelo veliko puško v rokah. V lovu na lisice? Ne, to počnejo ob petkih. Vidimo ga na fotografiji v Afganistanu. Kaj, za božjo voljo, princ Harry z otoka počne tam? Ubija matere sinovom, ki zagotovo ne bodo prišli do druge terapije, kakor, da se razstrelijo? V imenu Lady Di, ženske, s katero so brisali vso politično umazanijo, bi moral odložiti orožje. Za vekomaj. Evropa nima pravice urejati življenja kjerkoli, komurkoli.
