Ugrabljeno veganstvo: ni dieta, ni moda in ni politika
Vegani naj bi bili sebična malomeščanska zalega, ki si rada naliva sojino mleko v kapučino in gleda berača izza hipsterskih očal. Obstajajo tudi taki. Tako kot obstajajo tudi nune, ki se vodijo z mercedesom in kadijo cigare. Marsikaj obstaja.
Vendar je veganstvo veliko bolj obsežna, predvsem pa resna tema, da bi pustili, da njena ugrabitev odide brez komentarja. Kajti veganstvo se uporablja tudi za dobičke, maščevanje, politične točke ali zgolj narcisoidnost. Zdaj mi pa povejte, katero področje ni tako zlorabljeno?
Vendar kljub vsemu veganstvo ne bo propadlo, temveč ostaja močnejše. Zakaj? Ne bo in ne sme podleči vsem poizkusom degradacije, zlorabe in ugrabitve. Predvsem pa zato, ker presega nas same.
Veganstvo je zgolj ena posledica tega, da smo nekateri ugotovili, kako grozljivo trpijo živali, ljudje in narava. Samoprevara, ki marsikomu ustreza, je, da je veganstvo ukvarjanje s pasjimi oblekami in briketi za kunce, ker se nam ne ljubi poležavati na plaži in si puliti dlak iz bikinija. Nekateri menijo celo, da je veganom za ljudi manj mar kot za živali? Le od kje to prepričanje? Ker vržejo staro preprogo mačkam ali ker podarijo balo sena, da svinja ne zmrzne? Kaj je tu manj za človeka? Ker želi prihraniti enega najbolj groznih poklicev sočloveku? Mesarji so v povprečju z drugimi poklici bolj samomorilni, zapiti in nasilni. Trpijo za poškodbami. Ampak ta človek ne zanima tistih, ki raje pljuvajo vegane.
Ljudje imajo radi pašteto in nogomet. Vmesne postaje so preveč miselno in čustveno naporne. Razdirajo udobno predstavo o svetu, kjer je smrt živali »nujna«. Kajti mi smo gospodarji živali, kajne? Večina ni niti gospodarjev lastnih življenj dlje kot od položnice do položnice. Preživeti na račun drugega, je včasih neizogibno. Kaj pa je danes, tukaj in zdaj nujno za preživetje? Tudi država želi, da se ljudje razkrečijo zaradi preživetja. Mnogi kljub temu ne vidijo v živalih svojih zasužnjenih bratov in sester, kot so jih vsi staroselci. Saj vemo: najprej so pobili bizone, potem pa še ameriške staroselce. Najprej so živali zbasali v tesne prostore, jim nabili neonke na steno, vrgli ceneno GSO hrano in jih naphali z antibiotiki in cepivi. Vas še na kaj spominja ali raje ne? Tudi, če vas ne. Veganstvo je preživelo od epa Ramajane vse do danes in bo živelo naprej. Ni niti pomembno, kako se imenuje. Gre za prepoznavo, kot je zapisala Ksenija z Zavoda za zaščito rejnih živali Koki:
Večkrat se namreč sprašujem, kaj je tisto, da mnogi začutimo in razumemo stisko živali tako močno kot jo sama. Prešinilo me je, da verjetno tudi zato, ker smo neštetokrat sami občutili in doživeli vso temo, ki jo zmore človeška duša. Na mestu, ko nekoga izdamo in mu zarinemo nož v hrbet. Živalim ga pač v srce.
Tako je, kar počnemo živalim, počnemo tudi drug drugemu.
Če lahko enemu bitju prihranim verigo okoli vratu, uboj mladiča in rezanje vratu, bom to storila, če je le možno. Tega se ne da zares prodati, ne kupiti. Tudi to ni čustvo, kakor je zapisala pisateljica in aktivistka Jennifer Clement, ki je spremljala življenje deklic v mehiških gorah. Tam deklice polijejo vladni helikopterji s pesticidom, ki povzroči smrt na mestu ali pa jih ugrabi in posili kakšen mafijski kartel. V teh gorah se deklice skrivajo v jamah in si želijo, da bi bile svobodne kot papige v džungli, ki jih opazujejo skozi reže svojih zaklonišč.
Veganstvo je nalepka, ki jo človek lahko uporabi na različne načine. Po svoji vesti. Kakšna je, lahko opazujemo. Ob tem si nekateri želimo manj bede. Kot je zapisala Clementova ljubezen ni čustvo, je darilo.
Najmanj, kar si lahko podarimo na prizorišču, kjer umirajo otroci, se koljejo mladički in divjajo vojne. Darilo, ki ga ne želimo nazaj: da bi vsi skupaj manj trpeli. Če to lahko naredim s sendvičem. Vsaj malo. Bom.
S klikom na oglas podpirate neodvisni medij. HVALA.
