»Kaj boste za zajtrk?« »Tvojo desno dojko!«

Naslov ni izmišljen. So besede, ki jih je 17 let staremu dekletu namenil Dustin Hoffman. Tudi ni najbolj gnusna izjava, ki jo je bila deležna. So še hujše.

Le neodvisni mediji so si že leta prizadevali razkriti Hollywood kot moralno greznico, ki zdaj nezadržno bruha na dan. Vendar vse je bilo že leta pred našimi očmi. Za Playboy je Hoffman povedal tudi, da je bila njegova prva spolna izkušnja, ko se se fantje »zvrstili« na pijanem dekletu njegovega brata. Omenja, kako je zakričala, ko je videla, da ni njegov brat. Hoffman trdi, da je bila nimfomanka. Zakaj je potem zakričala, Dustin?

Vendar pustimo Hollywood. Podobne težave imajo tudi v Indiji, Maleziji, Rusiji, Avstraliji, Brazliji in imamo jih v Slovenji. Povsod so težave, ne glede na kulturno okolje ali zemljepisni položaj, ko gre za primeren odnos do soljudi glede spolnosti.

Spolnost ni nekaj banalnega, kar je tako imenovana pop kultura pripeljala do absurda. Vse je seksi in vse je seks in to je smešno in zabavno. Vendar ni. Prepogosto je mučno, zastrašujoče in ponižujoče. Razpon med večnim grehom spolnosti, ki ga je tisočletji utrjeval Vatikan in pornografijo, kjer se obmetavajo s fekalijami in se mučijo, daje slutiti, da smo zašli. Zahodna hemisfera se je posmehovala kulturnim okoljem, ki so skušala biti do spolnosti v javnosti bolj zadržana in šla v tako skrajnost, da zdaj ni mogoče prodati niti zimskih gum, da se ne bi kakšna ženska podoba razkrečila na plakatu. Če se upravičeno tresemo od groze, kako nekje še danes deklice genitalno obrezujejo brez narkoze in jih obsodijo na pekel bolečin za celo življenje, kako lahko pristanemo, da si kdo izbere spol, ko ne sme sam niti v šolo?

Kdaj odpovemo?

Zaposlena sem bila dolga leta v okolju med visoko izobraženimi ljudmi. A vendar, ko je dolge mesece kolega prihajal zjutraj v službo z besedami: »Dobro jutro, jaz imam čisto trdega«, ga ni niče ustavil. Bilo je mučno, a vsi s(m)o se pretvarjali, kot da je to sprejemljivo.

Drugi »ugledni pisec«, je sodelavki s katero sta se dogovarjala o vsebini dela, mirno napisal fuck off. Niti slučajno se ni opravičil. Ona je bila študentka, on pa »nekdo«.

Ne, to še ni vse, »ugledna novinarka«, je vsakič, ko je šla mimo mene, spustila tak plaz obsecenih psovk, ki jih še nisem slišala v eni sapi. Na glas je z »jebi se«, to cenjeno novinarsko pero, obkladalo sodelavca, ki se ji je smehljal. Gledala sem v tla, priznam.

Vendar, kaj imajo vsi trije skupnega? Veljajo za »vplivne« in nihče jim ne sme nič reči, sicer se ve, da boš ob službo.

Ne, niti slučajno nam ni treba v Hollywood. Dustin Hoffman bi se pri nas počutil kot »doma«. V vsaki stroki in v preštevilnih podjetjih.

Morda bomo razmislili o tem, kakšni pravzaprav želimo biti drug do drugega?

Ni vsaka kletvica napad na osebo, ni vsak kompliment spolno nadlegovanje in ni vsaka šala poniževanje žensk ali moških. Vsekakor je treba paziti, da ne postanemo »politično korektni« obsedenci, to bi bila izredno slaba usluga. Ljudje smo in šale imajo svojo vlogo. Imamo tudi potrebo, da kdaj tudi kakšno »žaltavo razdremo«. Inkvizicija na vsako besedo ali vsak pogled med sodelavci bo povzročila paranojo in verjetno nove prikrite perverzije. Torej, ne hvala.

Ustaviti tiste, ki nekontrolirano stresajo svoje frustracije, to pa je treba ustrezno nagovoriti. Sicer ostaja grenak spomin. Vsak od nas ima svojega.

S klikom na oglasno pasico podpirate neodvisni medij. Hvala.