Mediji – sponzorji smrti
Stopiš čez stokajočega otroka na poti v službo. Postane rutina. Posnetki, ki so me pretresli, so iz proslavljenega filma Pianist (The Pianist, 2002). Še bolj, kot prezrti umirajoči otroci v varšavskem judovskem getu s strani lastne skupnosti, me je šokirala vloga judovske policije. Ti Judje so za plačilo postali podaljšana roka nacizma, čeprav z Davidovo zvezdo na roki, čeprav v getu.
Izdati civiliste, ni enako, kot izdati nacističen režim. V Varšavi je oficir Wilm Hosenfeld že med vojno spoznal, da je to, kar počne nacizem Judom, pošasten zločin. Pomagal je, kolikor je mogel in obupan pisal soprogi, čemu je priča. »Prekleti smo,« je zapisal svoji ženi Hosenfled, »naši otroci bodo tudi prekleti, zaradi tega kar počnemo.«
Prav Hosenfeld je rešil smrti tudi omenjenega pianista.
Laž - začetek vsega peklenskega
Iztrebljanje ljudi zdaj ne poteka v Varšavi, ampak trenutna globalna vojna postaja podobna 2. svetovni. Pokoli v Iraku, Libiji in Siriji zahtevajo nove veleizdajalce, ki so za plačilo in status pripravljeni sodelovati v maršu smrti. Ni treba biti na bojišču, v enaki meri to počnejo mediji.
Izbrani mrhovinarji so s čelado in telovnikom ter s svojim »poročevalskim delom« s terena, najprej izdali Irak. Nato so izdali Libijo. Zdaj izdajajo Sirijo.
»Laž je najhujši zločin. Vse, kar je peklenskega izhaja iz laži,« je v filmu Pianist izgovoril Hosenfeld.
Lagati za denar, je zločin, ki ga večina sodobnih medijev sponzorira in s tem smrt.
Za begunci ti isti mediji točijo hinavske solze, medtem ko so oni tisti, ki so hropli s svojimi mastnimi naslovi, da mora »posredovati zahod«.
»Rasizem!« vpijejo in kažejo s svojim okrvavljenim prstom na druge. Takšni mediji so glavni pomagač, da so množice beguncev na poti v Evropo. Kje so bili čolni mrtvih otrok, mater in mož, izgubljenih v morju, preden se je nezmotljivi zahod odločil »posredovati«?
Združene države Amerike, ki so sinonim za zahod, Evropa tako ali tako samo strahopetno podpira njihove morilske načrte, naj zdravijo raje lastne travme, ki jim ni videti konca. Dokler gnijejo stotisoči Afroameriških mladeničev v zaporih, so na ulicah nezdravljeni veterani njihovih preštevilnih »posredovanj«, dokler imajo zastrupljeno vodo, trume brezdomcev in lačnih otrok, dokler ne vrnejo vsega staroselcem, nimajo pravice, nobene, kjerkoli »posredovati«. Ker že to, kar počnejo doma, je sramota, veleizdaja.
Toda, obstaja velik toda, veleizdaja se splača, je pomembna in nastopaška. Predvsem je za tovrstno demokracijo najbolj značilno, da drugim ne pusti do besede. Druge kulture, drugi predsedniki, druge navade nikakor ne morejo imeti prav. Samo zahod ima lahko prav in njegovo stališče. Zato sponzorirajo medije, da znova izbruhajo laži kot pravico in resnico.
Si sponzor smrti ali nisi? Kdo ti daje pravico, da naročaš »posredovanje« NATA? Referendum? Volitve? Ali informatorji, ki so izbrani. Skrbno izbrani. Kar še zdaleč ne predstavlja demokracije, ampak posel s človeškim trpljenjem zaradi ogabne večvrednosti: »Mi bomo odločali, kako naj kdo vlada, živi, veruje in trguje.«
Od tu naprej poti ni.
