Tri enake naslovnice in zakaj so dejansko nepomembne
Moj nekdanji direktor ima povsem prav, ko je na družabnem omrežju komentiral, da so trije oglasi na naslovnici Dela, Večera in Dnevnika tako rekoč veliko hrupa za nič. Uredniki in urednice tako ali tako nimajo besede, to ureja trženje. Kdor dela v medijih ve, da je bolje ena reklama kot nobena.
V oglasu je Peter Prevc, ki je prisrčen, zraven so mu nalepili še srček. Veliko bolje je gledati to kičasto kuliso življenja kot trpeče otroke, razkosana trupla in žalujoče ostale. Neprimerno bolje. Uresničil se je, nehote, tudi sen Janeza Janše po uravnoteženih medijih. Povsod je bilo ravno prav zelene, rdeče in bele. Harmonija bivanja. Zakaj smo se torej nekateri kljub temu odzvali?
Oglasi niso težava, ampak stanje naše in svetovne medijske pokrajine. Nekateri, ki so se odzvali s kritiko, sami prikrito oglašujejo Monsatno in druge velike farmacevtske posle. Prefinjeno, zavito v velepomembne intervjuje in znanstvene komentarje. Ker tudi to se da naročiti, čeprav deluje bolj kredibilno kot mavrični oglas za supermarket. Ko enkrat obvladaš znanstveni diskurz, gre kar samo od sebe, kot je za stilistke in režiserje serijsko snemanje reklam s srečnimi ljudmi. Obrt.
Tri enake naslovnice so le še en mozolj na obrazu slovenskih medijev. Zelo majhen na bradi, se ne opazi, zraven debelih turov, kot so cenzura in odpuščanje ter zavajanje javnosti.
Trije oglasi na naslovnicah so nepomembni v primerjavi s pozivanjem na vojno v Siriji, mižanjem na obe očesi glede dogajanja v Ukrajini in smehljajočim objavljanjem zaporednih člankov o dobrobiti gensko spremenjene hrane. Patetično nepomembni v primerjavi s kovanjem družbenega konsenza na račun informiranja.
Reklame so bile le priložnost, da ljudje v komentarje s ponosom napišejo, da so že zdavnaj prekinili naročnino. To povedo z zanosom, kar kaže, da se je pozitivno istovetenje s tradicionalnimi mediji kot pomembnejšimi nosilci intelektualne misli že prekinilo.
Splet, če ga ljubite, sovražite, ali nekaj vmes, je kot slikarska paleta – omogoča uporabo in prepletanje različnih stališč. Z dostopom do številnih držav in kakovostnih blogov, ponavljanje novic Reutersa in STA ne zadostuje več za verodostojnost. Bralci in bralke želijo brati mnenja, ki so angažirana. Od avtorjev in avtoric, ki jim pisanje ni zgolj služba, ampak za tem stojijo. Ki jim pisanje ni le kariera, temveč način življenja. To je tisto, kar posameznim blogom in spletnim stranem daje okus in barvo. Zato uporabniki in uporabnice vedo kaj in kje berejo. Kdo se spozna na medicino, kdo na zunanjo politiko in kdo na modo ali prehrano. Predvsem ljudje nimajo več toliko zaupanja v medije, ki se skrivajo za fasado objektivnosti, medtem ko opravljivi mediji natanko vedo, kdo je s kom v postelji. Kar ni zgražanja vredno, le ne pristaja avreoli nedotakljive profesionalnosti, ki to ni.
Torej, tri enake naslovnice niso težava, ljudje smo jih na družabnih omrežjih delili, ker potrjujejo stališča, ki jih že imamo – narod si bo medije izbiral in pisal sam.
