Dogaja se nam Amerika
Prosjačenje za operacije, brezdomci, obupane družine in nenehni strah.
"Iz Slovenije," bila sem ena tistih, ki jo je bilo sram povedati, da sem iz Jugoslavije.
Nismo imeli dišečih radirk v trgovinah niti sto vrst čokolad. Po odcepitvi Slovenije smo dejansko kot otroci z odprtimi očmi stopili v past dišečih radirk in lepljivih sladkarij, ki so ne le izbrisale našo neodvisnost, ampak tudi naše dostojanstvo.
Morda spremljate na družabnih omrežjih Borisa Krabonjo, Amelo Talić ali Katarino Goričan Pokrivač? So del stotine prostovoljcev in prostovoljk, ki vlečejo iz brezna revščine, sramote in obupa družine in posameznike, ki so ostali brez najnujnejšega za preživetje. Ker so izgubili službo, hudo zboleli ali niso imeli sredstev za plačevanje položnic. Ne, zato, ker so brezglavo kupili bazen ali šli na počitnice v Španijo, temveč dejansko nimajo za kruh. Običajni ljudje v Sloveniji lahko v nekaj tednih pristanejo na dnu družbe. V nenehnem strahu za zdravje, hrano in prenočišče.
Dogaja se nam Amerika
Kot Jugoslovanka nisem imela najmanjšega pojma, kaj je to beračiti za kos kruha na kolenih sredi mesta. Čeprav prihajam iz izjemno povprečne družine, kjer smo zmrzovali grah z vrta v opranih jogurtovih lončkih, zlagali plastične vrečke in šivali najlonke. Kljub temu sem sestradanega in predvsem do kraja ponižanega človeka prvič videla, obkroženega s sijajem elegantnih trgovin, v demokratičnem, razvitem in zahodnem Londonu. Čeprav sem si lahko nabrala šop pisanih in celo upogibljivih slamic v žep v bližnjem lokalu, tega prizora nisem pozabila. V deželi dišečih radirk je nekaj zelo smrdelo.
Prerokba o smrti Evrope
“Tisočkrat mrtvi evropski človek” je zapisal.
Ter, da vode ni več v Evropi. Da pijemo kri.
Že takrat je bilo Srečku Kosovelu jasno, zakaj je evropski človek mrtev – zaradi temnih stoletij roparske zgodovine. Ni se spraševal o krivdi evropske civilizacije, s prstom je kazal nanjo. Za večino je še po sto letih njegovo videnje nesprejemljivo.
Verjeli smo filmom, Disneyjevim risankam množične hipnoze o čudovitem življenju zahodne demokracije, ki ne prenese ugovora, konkurence ali tega, da ni vedno prva in najboljša. Velika tragedija človeštva je, da se nam dogaja Amerika. Kaj to pomeni so prvi izkusili domorodci sedanje Amerike, najprej so jim ukradli ime Želvji otrok (Abya Yala), nato zemljo, popolnoma razvrednotili njihovo kulturo in zdaj zahtevajo hvaležnost.
Ker se ne trudite dovolj
Česar nismo prej poznali, je urok o nenehnem uspehu. Zanj se morate namreč nenehno truditi, tudi, če vas vmes zadene kap od groze. Kajti, če ostanete brez službe, zdravja ali česa podobnega, je to v celoti vaša krivda. Roparji, prevaranti in brezvestni menedžerji bodo z denarjem plačali za svoj ugled, zdravnike in odvetnike, ter vam jasno dali vedeti, da je njihov trud veličasten, vaš pa beden. Je, zato večina neizobraženih ljudi v Združenih državah Amerike Afroameričanov, ker se trudijo dovolj? Ali so zato staroselci, stlačeni v rezervate zapiti, propadli in razvrednoteni, ker so leni?
Z grozo smo spremljali zgodbe iz Amerike, ko je rakav bolnik v družini pomenil finančni propad generacije ali pa mučno borbo za preživetje.
Sami ocenite ali se nam dogaja Amerika ali ne.
Hollywood in zahodni mediji so dobro, celo odlično, opravili svojo nalogo – z glasnimi iluzijami so prekril resničnost, dokler ni bilo prepozno.
