Leto, ko so medijem padle maske
Večina izpljune bombon, ki so ga jedli dolga leta. Nismo vedeli, da so pisani medvedki, ki vsebujejo želatino, narejeni iz živalskih trupel - zdrobljenih kosti in kit. Dobili smo ga v simpatični vrečki in bil je sladek. Nismo se spraševali, dvomili in nismo si mogli predstavljati, da bi nekdo krvavo packarijo zapakiral kot nedolžen posladek.
Enako se je letos zgodilo z mediji.
Bilo je prvič, da so angažirani mediji v Sloveniji na družabnih omrežjih javno pozvali prepoznavnega pisca časnika Delo, naj dokaže, kje in predvsem s kom, je bil v Siriji, ter naj razkrije, na kakšen način ima informacije.
To se ni zgodilo.
Bilo je prvič, da so bralci Guardiana in Independenta izražali gnev in nasprotovanje z vsebino cele serije člankov v komentarjih, celo v Daily Mailu.
Zavrnili so medijsko prodajanje bombonov javnosti, ki so v resnici predelani ostanki klanja. Glasno so rekli: »Kaj ste nori? Hočete vojno z Rusijo? Predvsem nehajte klati in ropati po svetu.«
Marsikaj se je premaknilo.
Neodvisni mediji postajajo vse bolj pomembni in pripravljeni smo prisluhniti ne le Londonu, New Yorku in Parizu, zanimajo nas še Madras, Ramala, Bogota in Peking. Še več – bralci aktivno raziskujejo in preverjajo različne informacije. Ne zaradi tega, ker je CIA organizirala še en javni pogrom z naslovom »fake news«.
Bralci se zdaj zavedajo, da so laži v večjih zahodnih medijih lahko tako brutalne kot pakiranje kit in hrustanca v rumenega medvedka, ki ga potem mamica z ljubeznijo pomaga nesti otroku v usta. V popolni nevednosti. Ker misli, da je to dobro in ker to počnejo vsi, je nekakšna tradicija.
Prav takšna tradicija so bili nekateri mediji, ki smo jih desetletja brali kot del splošne izobrazbe, izvajanje državljanske pravice in dolžnosti in kot intelektualno vajo.
Zdaj vemo, da zapisano pogosto ni del intelektualnega raziskovanja, ampak plačnika. Tudi mediji, kot na primer Mladina, ki naj bi sloveli po tem, da so večno mladostniško napredni, so v resnici globoko v žepih multinacionalk. Seveda ni prijetno raziskovati, dvomiti in gledati v ozadje. Lažje se je zlekniti s priljubljeno revijo na kavč in jesti sladke bombone.
Če nas ne moti, da takšni mediji nimajo spoštovanja do bralcev. Kajti, če njihov direktor odpira račune v davčnih oazah, bodo raje kazali s prstom na krvave spopade v tujini. Nikoli ničesar ne bodo pojasnili ali se opravičili. Razkritje je za takšne medije le tuje umazano perilo.
Za medije, ki so imeli kultni status, nikoli ne bo več kot je bilo. Spremljala sem oglas za naročnino za New York Times, nekaj let nazaj je bilo nepredstavljivo, da bo ponudba za bralce le groteskna šala: »Imejte svoje laži s popustom!«
Ameriške volitve in vojna v Siriji sta bila viharja, ki sta z zahodnih medijev potrgala maske. Jasno smo spoznali, da se za besedami kot so resnica, demokracija in napredek skriva le brutalno kapitalistično izkoriščanje kogarkoli si izberejo kot žrtev.
Sirija, kjer so našli eno najstarejših upodobitev Jezusa, se je uprla.
Nazaj nas gleda podoba, ki naj bi predstavljala pomemben del evropske kulturne dediščine. Jasno je, da jo je kot naravo in ljudi, neolibaralni kapitalizem pripravljen žrtvovati. Za to uporablja politiko, vojsko in banke.
Vendar nas pogled iz Sirije nas ne bo izpustil, sledil bo resnici, ki bo razkrila, kdo je bil znova pripravljeni križati nedolžne(ga).
Ave.
